Bila je sobota zjutraj, ko sem se zbudil z neprijetnim vonjem v nosu. Nekaj je močno zaudarjalo, pa ne tisti običajni vonj jutranje kave ali sveže pečenih rogljičkov, temveč nekaj, kako naj rečem, nekaj gnilega. Ko sem odprl vrata kopalnice pa me je skoraj vrglo nazaj.

Smrad v kopalnici je bil neznosen., oster, kiselkast in ne vem kakšen še, kot bi se nekaj pokvarjenega zadrževalo tam že več dni. Pa kopalnica je bila čista, umivalnik brezhiben, školjka očiščena, odtok brez sledi zamašitve. Nerazumljivo. Pa vendar se je smrad v kopalnici začel širiti izven nje, po hodnikih in sobah. Ker nisem našel vzroka sem poklical vodovodarja. Pridem takoj, je bil njegov odgovor, ko sem mu razložil težavo. Nisem mu najbolj verjel, kdaj pa kakšen mojster pride tako in to še v soboto. Toda čez dobre pol ure je pri vratih pozvonilo. Odprem, pred vrati stoji starejši možakar v modrem kombinezonu in orodnim kovčkom v rokah. Kje je ta smrdljiva pošast, je rekel z nasmeškom. Peljal sem ga v kopalnico, kjer se je takoj zresnil. Hja, to pa ni kar tako, si je zamrmral v brado, se spravil na kolena in pričel z delom.

Odprl je jašek pod umivalnikom, povohal in prikimal. Začel je razstavljati sifon. Vse skupaj je bilo precej tiho, dokler ni na plano potegnil nekaj čudnega, majhno kepo mečkane plastike, las, stare zobne nitke in nečesa, kar je bilo videti kot zgnilo milo. Evo, to je krivec za smrad v kopalnici, je zmagoslavno dodal in se z eno roko držal za nos. To se je zataknilo globoko v odtoku in začelo razpadati. Plini nimajo kam, zato gredo nazaj gor. Po ceveh je vlil vročo vodo, nato pa s posebno pasto še očistil cev vse do glavne odtočne povezave. Ko je končal, je smrad v kopalnici čudežno izginil.

Stanovanje je ponovno zadihalo. Hvaležno sem mu ponudil kavo, ki jo je vljudno zavrnil, češ, da gre naprej reševat še kakšen smrdeč primer in že odvihral skozi vhodna vrata.…