Pred kratkim sem gledala serijo, kjer je mlad fant zbolel za levkemijo in je prišla v njegovo življenje kemoterapija, ki mu najprej ni pomagala. Ko sem to gledala, sem se spomnila na svojo mami, ki je šla pred mnogo leti čez to. Je bil kar precej neprijeten občutek, ampak, ko sem se spomnila, da jo je uspešno preživela in premagala bolezen sem se oddahnila.

Je pa vseeno dober opomnik, da vemo, da življenje vseeno ni samoumevno in da moramo biti za to, da ga imamo hvaležni. Včasih se premalo tega zavedamo in bi bilo dobro, da bi se bolje tega zavedali. Kljub temu da mi je težko gledati zgodbe, kjer je vpletena kemoterapija, jih pa vseeno rada gledam, ker me spomni na to, da sem lahko še bolj hvaležna za življenje. Nikomur ne privoščim tega. Resnično nikomur. Ampak vseeno, če ne drugega, vsaj obstaja kemoterapija, ki je rešila že mnogo življenj. Kljub temu da ni najbolj prijetna terapija. Ravno nasprotno.

Na srečo je bila tudi ta serija narejena tako, da je ta mladi fant premagal levkemijo in mu je kemoterapija, na koncu pomagala. Nimam rada obratnih zaključkov. Ne glede na to, da je le serija, se še nekaj čas ne počutim najboljše, ko je kje kakšen tragičen dogodek. Marsikdo bi potem rekel, naj ne gledam tega, ampak saj ne vem, v kateri seriji bo kaj. Sicer so pa to popolnoma življenjske situacije, ki ne vem, zakaj bi se jih izogibali. Bolj je pomembno, da se znamo soočiti z njimi. Tako, da so lahko takšne serije tudi mentalni trening. Ta serija je skoraj celo sezono bila mentalni trening, moram priznati.

Še dobro, da so se po tem začele bolj zabavni dogodki, da sem lahko hitro pozabila na vse skupaj in preusmerila misli v bolj pozitivne stvari. Kakorkoli obrnem, kemoterapija ne prinese nekih prijetnih občutkov.