Kuhinja je ena tistih stvari v življenju, ki jih ali obožuješ ali pa te spravljajo ob živce. V vsakem primeru pa je kuhinja središče vsakega doma, ne glede na to, ali si kulinarični mojster ali pa komaj znaš pogreti juho iz vrečke.

Kuhinja je kraj, kjer se dogaja vse najpomembnejše, od zajtrka v polsnu do večernih debat ob kozarcu vina in zadnjih prigrizkov, preden greš spat. Ampak bodimo iskreni: kuhinja je prostor, kjer se lahko zgodi marsikaj. Včasih vse teče kot po maslu, drugič pa izgleda, kot da je čez pult šel tornado. Moka je povsod, olje šprica, ena ponev že skoraj gori, v drugi pa se nekaj sumljivo lepi na dno. In potem še tisti trenutek panike, ko ne veš, ali si v testo dal pecilni prašek ali ne. Kljub vsemu pa ravno te male katastrofe naredijo kuhanje zabavno, ker na koncu dneva, če je vsaj malo užitno, je že zmaga.

Nekateri prisegajo na strogo organizirano kuhinjo, kjer ima vse svoje mesto in nič ne sme biti na pultu. Drugi pa živijo po sistemu ‘če najdem, je to že dovolj dobro’. Ni napačnega načina, glavno je, da se v svojem kaosu znajdeš. In da vsaj približno veš, kje imaš sol in da ne zamešaš sladkorja s soljo (ker ja, to se zgodi večkrat, kot bi si kdo mislil).

Točno to se je enkrat zgodilo meni. Nekega dne sem se odločil, da bom presenetil družino in spekel palačinke. Masa je bila videti popolno, vse je šlo kot po maslu, dokler ni prišel trenutek, ko sem vanjo namesto sladkorja stresel veliko žlico soli. Seveda sem ugotovil napako šele, ko sem že spekel prvo palačinko. Okus? Katastrofa. Ampak ker nisem hotel priznati poraza, sem se delal, kot da je vse v redu in jo ponudil sestri. En ugriz, en sumničav pogled in en velik požirek vode pozneje je padel njen komentar: ‘Kaj je to, slana tortilja?’

Na koncu smo se vsemu skupaj smejali, palačinke pa sem naredil še enkrat. Od takrat naprej vedno dvakrat preverim, kaj dajem v maso.